Matej Hriberšek Libri

Po Pinijevem nebu in zemlji Mateja Hriberška je spremna študija h knjigi Narovoslovje 1 Plinija Starejšega, ki vkljuèuje podrobni komentar in indeks, kot tudi biografske opise Plinijevih virov in dva zemljevida. Naravoslovje (Historia Naturalis) Plinija Starejšega je eno najobsežnejših del, kar nam jih je ohranila rimska antika, in tudi eno strokovno in terminološko najzahtevnejših. Strokovna literatura ga pogosto oznaèuje za enciklopedijo antiènega sveta. Plinij je v delo povezal zelo obsežne eseje s podroèja aplikativnih znanosti, v katerih opisuje snovi, naravne procese in pojave, v prvi vrsti z vidika naravoslovnih znanosti (kemija, fizika, biologija idr.), vedno pa tudi z vidika uporabnosti raznih naravnih dobrin za èloveka v vsakdanjem življenju. Vsebino zanje je èrpal iz že obstojeèih virov, in sicer je uporabil 146 razliènih rimskih piscev in 327 grških piscev. Naravoslovje 1 je prva knjiga integralnega prevoda Plinijevega dela. V njej je podrobno kazalo vseh 36 knjig (1) ter knjige, posveèene kozmologiji (2) in geografiji (3–6). Nasploh je Plinij edini rimski pisec, ki je zajel tako široko in pisano paleto raznih znanosti ter ostaja še vedno ena glavnih referenc za poznavanje antiène geografije, kozmologije in astronomije, na podroèju zoologije dopolnjuje druge antiène strokovne pisce (zlasti Aristotela), nenadomestljiv vir pa je za poznavanje antiène botanike, farmacije, metalurgije in mineralogije. Izjemno je vplival ne le na naravoslovne vede, ampak tudi na umetnost; s svojimi opisi živali je zaznamoval srednjeveško umetnost bolj kot kateri koli drugi antièni ali srednjeveški pisec, neprecenljiv pa je tudi za poznavanje zgodovine antiène umetnosti, saj je v Naravoslovje vkljuèil tudi pregled antiène umetnosti (kiparstva, slikarstva idr.), ki je unikatno in referenèno prièevanje o antiènih umetnikih, njihovem ustvarjanju in njihovih umetninah. Kot strokovna avtoriteta in referenca je ostal aktualen vse do 17. stoletja in do zaèetka razvoja naravoslovnih znanosti, ki je prineslo nova spoznanja in nove, sodobnejše priroènike in enciklopedije. V 19. stoletju je strokovna javnost v veliki meri odrivala njegovo delo v ozadje; to je bila logièna posledica razvoja naravoslovnih ved, filologi pa so ga dosti prezrli zato, ker s svojim jezikom ne sodi med klasiène, ampak med poklasiène pisce. Na novo so Plinija in njegovo Naravoslovje odkrili in zaèeli preuèevati v 20. stoletju. V zadnjih 25 letih pa se v raziskave aktivno vkljuèuje tudi sodobna znanost, ki skuša eksperimentalno dokazati, ovreèi ali tehnièno verificirati dognanja in podatke antiènih strokovnih piscev. Razvoj naravoslovnih znanosti in sodobne naravoslovne raziskovalne metode prinašajo nova spoznanja in drugaèen pogled na Plinija in njegovo delo, zato lahko raziskovalci marsikaj, kar je pred stoletjem in veè veljalo za napaèno, gledajo skozi povsem novo prizmo.

Druga knjiga Plinijevega Naravoslovja je nadaljevanje z prevoda prvega dela (2013; zanj je prevajalec leta 2015 dobil Jermanovo nagrado). Prinaša prevod in komentar k 7. in 8. knjigi. Sedmo knjigo, ki obravnava antropologijo, bi pravilneje naslovili »nauk o človeku«. Plinij v njej obravnava človeka z najrazličnejših vidikov: posebnosti, biološke značilnosti, spočetje, rojstvo, razvoj, bolezni, delovanje in smrt, umske sposobnosti, posebej pa predstavi najpomembnejše dosežke in iznajdbe človeštva ter posameznike, ki so se s najbolj odlikovali. Osma knjiga je ena od treh najpomembnejših knjig celotnega Naravoslovja in uvodna knjiga v tretji vsebinski sklop dela: v zoologijo. V njej Plinij predstavi kopenske živali, njihove lastnosti, posebnosti in njihov pomen za človeško družbo; njegovi opisi so zaznamovali pogled na živalstvo za stoletja, močno pa so vplivali tudi na znanost in umetnost tako srednjega kot tudi novega veka. Tudi ta knjiga je dopolnjena z obsežnim komentarjem, ki prinaša potrebna pojasnila k prevodu in razlage ter znanstveni in strokovni aparat, ki je potreben za razumevanje besedila.

Tretja knjiga Plinijevega Naravoslovja vključuje prevod knjig 9–11 in komentar k njim. V 9. knjigi pisec obravnava vodne živali (kiti, delfini, želve, različne vrste rib ipd.), v 10. knjigi pa ptice (noj, različne ujede, pav, detel, perutnina, različne ptice pevke in selivke, mitološke ptice, ptičja jajca, jajca drugih živali, nekatere posebnosti živalskega sveta ...). Enajsta knjiga je posebnost, saj združuje dve dela; v prvem, krajšem delu predstavi žuželke (med njimi največ prostora namenja čebelam), v drugem delu pa obsežneje primerjalno anatomijo živih bitij glede na posamezne organe in njihove funkcije, od človeka do žuželk. Plinij pogosto opisuje podvrste živalskih vrst, orisuje njihove posebnosti, predstavi njihov pomen za človeka in njihovo prisotnost v vsakdanjem življenju ljudi, verski pomen nekaterih živalskih vrst, mitološke vrste, posebne primere odnosa med ljudmi in živalmi ter druge zanimivosti. Opise vseskozi nadgrajuje s krajšimi in daljšimi vsebinskimi zastranitvami, v katerih predstavi še posebej zanimive tematike, npr. školjke, iz katerih so pridobivali škrlat. Ne pozabi tudi na moraliziranje in kritiko tedanje rimske družbe. Prevod dopolnjuje tudi obsežen znanstveni stvarni in filološki komentar, ki ponuja vse relevantne razlage, potrebne za razumevanje besedila, reference na druge antične pisce, na koncu pa je dodano tudi združeno stvarno in imensko kazalo.